»Prihodnost je v rokah mladih. Zato je še posebej pomembno, kakšne smernice bomo dali mladim. Šole bi morale biti glavne nosilke tega procesa, predvsem pa čas kliče to tem, da se v naših izobraževalnih sistemih začne bolj poudarjati VZGOJA SRCA.»
In čemu iskalci biserov? Eden od učencev na taboru je takoj odgovoril: »Ker iščemo zaklade duše.« To je odgovoril deček iz 5. razreda. In še kako prav je imel. Res je, mladim sva želeli s programom tabora odpreti vrata drugačnih zakladov, tistih, ki se skrivajo v nas. Rumi pravi: “Zaklade iščeš v svetu, a si sam največji zaklad.” Na tem taboru smo se držali glavnega sporočila Malega princa: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”
In tako smo se vsak dan trudili gledati s srcem, sebe, druge, okolico. Sproščujoča glasba in čarobni odmevi tibetanske sklede so nas popeljali na skrivnostno potovanje vase, kjer smo se spogledovali s svojim telesom, se učili opazovati svoje misli ter sprostiti svoje napetosti tudi skozi svet tišine.
V čarobni okolici Krvavca, ki nam je vsak dan pričarala presenečenje ovito v raznobarvne odtenke, smo čuječe opazovali življenje v njej, se povezali z njeno zgodbo in se naužili svežega zraka.
Ja, vzgoja srca plete iskrene odnose, odpira in zdravi rane, nudi varen prostor in nas objema takšne kakršni smo, z vsem dobrim in vsem slabim. Omogoča prostor, kjer se učimo drug od drugega, kjer smo skupaj in hkrati vsak sam zase. Skupaj smo preživeli 3 nepozabne dni in mislim, da je čisto vsak izmed nas dobil nekaj zase.
Naj zaključim z citatom Toneta Pavčka:
»V srcu, če je ta pravo,
je zmeraj prostora
za tisoč imenitnih stvari,
ki jih ljubiti mora
vse, kar živi.«
