Select Page

Sobota, 7.5.2011, je bil velik dan za Osnovno šolo Dragomelj. Zjutraj smo se zbrali učenci, učitelji in starši, da bi na poseben način proslavili dogodek, ko je OŠ Dragomelj tudi s podpisom ekolistine postala ekošola.

 

Kaj sploh je ekošola? Ekošola je projekt mednarodnega združenja za okoljevarstveno izobraževanje

(Foundation for Environmental Education– FEE). Ustanovljena je bila na pobudo nekdanjega danskega ministra za okolje Olea Loviga Simonsena. V Sloveniji je Društvo za okoljsko izobraževanje (DOVES) program začelo izvajati junija leta 1996 in poimenovali so ga »Ekošola kot način življenja«. V šolskem letu 2009/2010 je bilo registriranih 628 ekošol (osnovne in srednje šole, vrtci ter domovi), zelena zastava pa je plapolala pred 421 ekošolami.

Program ekošole je sestavljen iz sedmih korakov, ki jih šola uvaja dve leti. Sedmi korak je podpis ekolistine. Ekolistina je javna izjava ekoprogramskega sveta šole o uresničevanju zastavljenih ciljev in povezovanju s starši, predstavniki lokalne skupnosti in partnerji pri projektu ter z nacionalno koordinacijo. Ekošolarji, ki s pomočjo svojih mentorjev, ravnatelja, župana… opravijo vseh sedem korakov in dve leti zapored oddajo svoj letni delovni načrt (LDN), pridobijo zeleno zastavo. Ta visi na vidnem mestu ob šoli ali na njej in pomeni državno in mednarodno priznanje za okoljsko delovanje šole.

Kaj pa to pomeni v praksi? Zdrava prehrana,ločevanje odpadkov, varčevanje z vodo in energijo, zdravo življenje, skrb za čisto okolje v okolici šole, medsebojno spoštovanje in solidarnost, uvajanje pitnikov za vodo namesto avtomatov za gazirane pijače, zbiranje papirja, kartuš, tonerjev, plastike, zamaškov in še veliko drugih stvari. Tako z vključitvijo v program šola izboljša šolsko okolje, zmanjša količino smeti in odpadkov, skrbi za ločevanje odpadkov, skrbi za manjšo in učinkovito rabo energije, vključuje krajane in lokalno oblast v različne projekte, pomaga krepiti spoštljive medsebojne odnose in solidarnost, skrbi za krajevno in nacionalno medijsko odzivnost in se povezuje z drugimi šolami v Sloveniji in Evropi.

Uvod v podpis listine me je spomnila na štart ljubljanskega maratona; kot da igrajo The Stroj, saj so učenci pripravili glasbeni uvod z bobnanjem na različne predmete, kot so veliki sodi, pločevinaste konzerve, plastične steklenice… Podpisniki smo bili: nacionalni koordinator ekošole g. Cerar, podžupanja Občine Domžale ga. Pogačnik Jarc, predsednik Krajevne skupnosti Dragomelj-Pšata g. Rozman, namestnica ravnateljice šole ga Medved Nišavič, ekokoordinatirica šole ga. Visenjak, predstavnica učencev Tina Ambrožič in jaz sama kot predstavnica staršev. Nato so učenci zapeli eko – himno in nato predstavili zelo zanimive in zrele prispevke o onesnaževanju narave, podnebnih spremembah in seveda načinih, kako lahko to preprečimo, oz. zmanjšamo. Bilo je vzpodbudno, videti in slišati, kako mladi odgovorno razmišljajo o prihodnosti. Če je to rezultat delovanja ekošol, potem je to izrednega pomena, saj vemo, da česar se bodo otroci naučili v mladosti, tako bodo delovali in živeli v odrasli dobi.

Sledil je športno obarvan del druženja, ko smo se učencem in učiteljem pridružili tudi športno razpoloženi in športno oblečeni starši. Najprej smo se razgibali pod vodstvom Društva Šola zdravja. Gre za vadbo »1.000 gibov«, ki je namenjena predvsem starejšim in se vrši na prostem. No, ni se nam zdelo, da so vaje namenjene starejšim, prav dobro smo se vsi razmigali in bili tako pripravljeni, da se pridružimo nogometu, rokometu, namiznemu tenisu, plesu ali vajam, ki so nam jih pripravili gasilci.

Nama s sinom so bile prav te vaje najbolj zanimive – starši, otroci in učitelji smo vlekli vrv, prenašali vodo v kozarčkih, poskušali z brizgo podreti kozarček in še kaj. In kar naenkrat sem se znašla v svojem otroštvu; tako sproščeno in polno smeha je bilo.

In prav zaradi odlične organizacije je bilo to medgeneracijsko druženje res sproščeno. Ko smo/so se otroci naveličali neke dejavnosti, so lahko poskusili drugo: tekmovanje v namiznem tenisu in osnove plesa so potekale v telovadnici, nogomet na šolskem dvorišču. Poskrbljeno je bilo tudi za malico otrok in za pijačo, saj je bil dan zelo topel in žeja je bila velika.

Mislim, da smo vsi z vznemirjenjem pričakovali tek. V okviru mednarodnega projekta ozaveščanja o problematiki podnebnih sprememb v povezavi z revščino v Afriki, ki ga izvaja Karitas, smo letos tekli v znamenje solidarnosti do vseh ljudi, ki jih posledice podnebnih sprememb najbolj prizadenejo. To so prebivalci revnih dežel, ki s svojim načinom življenja najmanj prispevajo k tem spremembam, občutijo pa hude posledice. Tako smo tekli za isti namen kot študenti, učenci in dijaki slovenskih šol, ki so tekli v maju 2011, in z vsemi skupnimi pretečenimi kilometri gradili krog solidarnosti okoli planeta Zemlja, za kar je potrebno preteči 40.075 km. Hm… Danes, ko to pišem, sem vesela, da sem se tega šolskega teka udeležila, saj so rezultat nove tekaške superge in prvi pretečeni kilometri – in to pri meni, ki se nikakor nisem mogla navdušiti za tek. Ko pa smo tako složno, otroci in odrasli tekli od šole, ob avtocesti in čez njo, ter nato nazaj k šoli, sem se odločila, da je čas za spremembo!

Zmagovalci smo bili vsi, ki smo pritekli ali pripešačili na cilj. Ura je bila že čez poldne in vsi smo bili že prijetno utrujeni. Najbolj zagnani so se pomerili še v košarki; učenci, učitelji in starši. Počasi smo vsi odšli domov, zadovoljni, da je bilo to resnično medgeneracijsko druženje, ki smo mu dodali še dodaten pomen, namreč zavedanje, da je prihodnost našega planeta odvisna od naših dejanj in da spremembe niso težke!

Mateja Jandl

Dostopnost